"Voditelj upornikov je general Franco, eden najbolj pogumnih ljudi Španije."

Družinski dnevnik; 30. julij 1936, Ljubljana, stran 1



" Skoraj vsi politični dogodki preteklega tedna so stopili v ozadje pred krvavimi dogodki v Španiji. Časopisi prinašajo cele strani telefonskih in telegrafskih poročil iz Španije, celo kopico slik o krvavih dogodkih, in vendar je težko odgovoriti na vprašane, kdo prav za prav stoji za temi dogodki, oziroma kaj je glavni cilj sedanje krvave revolucije, ki je ena najbolj krvavih, kar jih je Španija sploh doživela.
Približno se namreč ceni da je do danes v državljanski vojni v Španiji v teh osmih ali desetih dneh padlo okrog 25 000 ljudi. In ne smemo pozabiti, da revolucija še naprej divja, da padajo po cestah vsak dan nove žrtve in da ne vidimo konca tega krvavega početja. Revolucija traja lahko še dva, tri dni, lahko pa še tedne ali celo mesece.
V začetku se je mislilo, da je revolucija izbruhnila, ker so si nekateri želeli monarhijo. Vendar temu ni tako. Bivši Španski kralj, ki se nahaja v izgnanstvu, se je sam izrazil, da voditelji sedanje revolucije ne mislijo na vzpostavitev monarhije, temveč na sestavo nacionalne vlade. Bivši španski kralj priznava, da se med uporniki nahajajo prijatelji monarhije, in če bi slučajno prišlo do tega, da bi se narod izjavil za kralja, je on pripravljen vrniti se v Španijo.
Uporniki torej niso dvignili revolucije zaradi kralja, ampak zaradi tega, ker ne odobravajo današnje levo orijentirane vlade. V tej borbi proti vladi so se zedinili monarhisti z drugimi, na desno orijentiranimi strankami, to so vsi tisti, ki so proti socijalizmu in komunizmu.
Voditelj upornikov je general Franco, eden najbolj pogumnih ljudi Španije. Franco je še za časa monarhije vodil par uporov in ko se je sedaj pojavil na čelu upornikov, je bilo takoj jasno, da se bo borba, ki jo je napovedal vladi, sestavljeni iz levo usmerjenih republikancev in nasprotnikov fašizma, vodila resnom da bo dolgotrajna in da bo od sile krvava. In tako se je tudi zgodilo.
Revolucija je izbruhnila v Maroku in na Kanarskih otokih. General Franco se je oprl na špansko tujo legijo, na tako imenovano "tercio", ki šteje okrog 9000 mož, samih inozemcev, ki se ničesar ne plašijo in ki jim je tudi tveganje lastnega življenja postranskega pomena.
Na prvo nedeljo upora je samo v Barceloni padlo 150 ljudi. Drugi dan se je nadaljevalo klanje z isto neusmiljenostjo, ne samo v Barceloni, tamveč po celi Španiji. V državljanski vojni teče kri v potokih. Po cestah ležijo mrtveci in konj, vse, staro in mlado je oboroženo, celo žene in otroci.
Ravno tako se vodi ogorčena borba po radiu. General Franco je po radiu pozval vojnega ministra generala Mijasa, naj pri priči odstopi, sicer ga bo dal ustreliti. Madridska vlada pa ukazuje generalu Francu, da se mora pri priči staviti vladi na razpolago, in da ga odstavijo kot generala Kanarskih otokov, če ne bo poslušal vladnih ukazov...
Časopisne vesti o uspehih vlade proti upornikom, oziroma vesti o uspehu upornikov proti vladi so si popolnoma nasprotujoče. Današnji položaj v Španiji je zelo nejasen in se ne more niti približno soditi, kako se bodo dogodki v Španiji razvili in kako dolgo bo trajala krvava revolucija, ki zahteva vsak dan tako ogromno ljudskih žrtev. "

/meanwhile, v španiji poteka tudi nekakšna nefašistična revolucija.../