preblisk 3

v bakovcih mi komaj rata zaspat. sanjam neko cesto in nek protest. nekdo strelja, vsi bežijo. ne čutim bolečine, ampak počasi ne morem več dihat. v nekem momentu me skozi prsi prežene vročina, in povsod na tleh vidim le rdečo barvo. se trudim a ne morem kričat in počasi ko se mi zatemni pred očmi in ko se mi zdi da je konec, se zbudim.
v sobi ni nikogar. presenetljivo, je 6h zjutraj, zvonovi z cerkve pred hišo norijo. probam se spomnit kaj sem ti poskušala rečt dokler sem kričala brez glasu, na tisti cesti.